Samo legla bi danes,

z razdaljo med nama.

In čakala,

da me najdejo drobtinice mene,

raztrosene

na razglednem stolpu jutranje megle,

v praznih prostorčkih koruznih storžev

sosedove njive,

med ringarajo in bibarijami

mladega roda,

na prečrtanem nakupovalnem seznamu,

v odtoku korita v kuhinji,

v matematični besedilni nalogi za 6. razred,

ki sem jo komaj razumela.

Drobtinice,

obešene na besedah,

vržene v obraz in temena,

sestavljene v notno črtovje pogledov.

Morajo me najti,

sesti na novo mesto,

pregnesti kvaševino znotraj mene.

Šele potem lahko ponovno vstanem,

se raztrosim v jutri in dam tudi tebi ...

Evelina