Ponoči potujejo zvoki še dlje. Od
nekod prihaja. Poletna noč. Preslišiš.
In zapadeš v histerijo razmišljanja.
Kaj meniš? Obstaja razlika med
nezavednim in vesoljem? Je žalost
lahko hkrati veselje? Tega ne bomo
nikoli dognali. Skozi Perzeide se
utrinjaš v prenatrpane čustvene sfere.
Spregledaš. Zatavaš v svoje galaksije.
Z morske gladine ti bom nastrgal
sončevih lusk, se ti neslišno prikradel
za hrbet in ti jih stresel za ovratnik.
Zavreščiš (najverjetneje sem prasec).
Nato ti po laseh natrosim čokoladnih
mrvic. Kaj pa vem. Zakaj? Najbrž
dekorativno. Naj se stopijo. Stopijo.
V glavo. Vztrepetaš. Ko spoznam, da
mi poljuba nikoli ne bo uspelo strpati
v darilno vrečko. Navdih izpuhti v
zatišje ranega jutra.

Velik predvesoljski nič.

Pištin Frida