Šest dni pred odhodom se polna novih spoznanj.

Uničujoči zidovi so osenčeni s črno,

jaz se pa spominjam

vsakega čustva, ki sem ga pozabila –

 

prestrašena sem.

 

To je mesto, ki nikoli ne spi,

kosti v mojih prsih brnijo

kot taksiji na tokijskih ulicah,

prsti se tresejo

zaradi želje po udobju in samoti.

 

Ne stojim

v tej bruhajoči množici –

jaz sem ta množica,

ki jo gledam iz spodaj gor in iz zgoraj dol

in izza zaprtih pesti.

Kje sta katarza in očiščenje

mojega razuma?

Nedefinirana je bolezen, v kateri se utapljam

vsak dan.

 

Bojim se lisic, ki sem si jih nadela,

bojim se, da morda niso pripete –

da morda niso resnične.

Ujeta sem v tem mestu sladkobe,

na otoku bombaža.

 

Strah me je ljubezni,

ki me drži nazaj.

Strah me je  ljubezni,

ker sem navajena na »koža na kožo«,

živalsko,

ko se palica sreča z bobnom.

Strah me je ljubezni,

ker je tako zelo raztegnjena

čez tisoče kilometrov.

Strah me je da bo počila

in da bom čakala en teden na pismo,

da mi to sporoči.

Človeška Lučka

Poslano:
22. 09. 2012 ob 20:35

Pozdravljena.

Nekaj predlogov, v smislu prečiščenja pesmi.

Jaz bi izpustila, ker ga imaš že v spominjam, kot prvo osebo. Pa zanimivo bi bilo mogoče s piko prekiniti tok? Zaradi branja (tihega in glasnega?)

 

Uničujoči zidovi so osenčeni s črno,

se spominjam.

Vsakega čustva, ki sem ga pozabila –

 

prestrašena sem.

 

To je mesto, ki nikoli ne spi. (tukaj bi dala piko, ker se potem nadaljuje nova pripoved)

Kosti v mojih prsih brnijo

kot taksiji na tokijskih ulicah,

prsti se tresejo

zaradi želje po udobju in samoti. (hm tale zaradi mi tako razlagalno zveni) (ni bolje nekaj kot : prsti se tresoče oprijemajo želje po udobju in samoti..? Lahko je seveda drugače in boljše!)

 

Ne stojim

v tej bruhajoči množici –

jaz sem ta množica, ( moje igranje z verzom: sem ta ista)

ki jo gledam od spodaj in z zgoraj (če je gledaš od spodaj, jo gledaš gor, če pa z zgoraj, dol, pomoje ne bi rabila gor in dol)

in izza zaprtih pesti. (pesti so zaprte dlani?)

Kje sta katarza in očiščenje (katarza je očiščenje?)

mojega razuma?

Nedefinirana je bolezen, v kateri se utapljam  (hm že drugače zveni : nedefinirana je bolezen, v kateri utapljam vsakdan – (kot kost za glodat))

vsak dan.

 

Bojim se lisic, ki sem si jih nadela,

bojim se, da morda niso pripete – 

da morda niso resnične.

Ujeta sem v tem mestu sladkobe,  (hm hm hm, kakšen pomen ima bombaž s sladkobo? Zate seveda, a zame je težko razvidno, kaj si hotela tukaj povedati in je škoda, ker se mi zdi zanimivo, a premalo izluščeno)

na otoku bombaža.

 

Strah me je ljubezni,

ki me drži nazaj.

Strah (me je)  ljubezni, (zanimivo bi morda bilo, da bi prvotni stavek vsakič, ko se pojavi, krčila, vsakič na različen način)

ker sem navajena (na) »kože na kožo«, (brez na? – če ti bolje zveni…)

živalsko,

ko se palica sreča z bobnom.

Strah me je ljubezni, (mogoče samo Ljubezni, ker je zadnjič?)

ker je tako zelo raztegnjena

(čez tisoče kilometrov.) – to pove že zelo raztegnjena

Strah (me je?), da bo počila  (mogoče v pogojniku? Da bi počila)

in da bom čakala en teden na pismo,

da mi to sporoči.

 

Veliko je ta trenutek utrjenih idej. Kot sem v enem oklepaju že napisala. Kot kosti za glodanje. Pesem ima potencial. Verjamem, da bi lahko iz nje še stisnila soka.

Lp S.

 

Zastavica

Radmanovic

Poslano:
22. 09. 2012 ob 21:13

Ma, nič se ne boj! Že to je veliko, da se spominjaš, kar si pozabila. Koliko nas pa ima to srečo, da je n*1000 km stran iz SLO in da ima tako sladke skrbi? You lucky lassie!

Zastavica

Človeška Lučka

Poslano:
23. 09. 2012 ob 16:36

Hjoj ja, življenje v Tokiu je strašljivo in čudovito! Hvala :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Človeška Lučka
Napisal/a: Človeška Lučka

Pesmi

  • 22. 09. 2012 ob 15:24
  • Prebrano 693 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 156.8
  • Število ocen: 5

Zastavica