Soparno popoldne,

prelito s tisoč zvoki

neutrudnih škržatov.

Nisem še jedel.

Sedim in zmanjkuje

mi živih spominov,

amuletov, ki bi jih nosil okoli vratu,

da bi bi bil bližje tebi.

Postajaš ideja,

tvoja snovnost

se izgublja z vsakim valom,

ki zasuje moja usta,

tik preden bi izustil vprašanje, besedo zate.

Izgubil sem konkretnost.

Pravzaprav ne obstajaš,

le ideja, da te imam,

nekoga, s katerim

lahko delim to odtujeno samoto

čez pol balkana, me ohranja.

Da lahko uporabljam

svojilni zaimek najin,

da si zamišljam dvojino,

je le potuha,

s katero se branim resnice,

je prepreka,

ki si jo postavljam,

da se ne začnem učiti

hrepeneti sam.

Gasperrr