Od tistega mečkanja v ozki sobi

minil je čas, ki v prah se že seseda,

se zgubala je koža tisti dobi,

senilnost ji zastira srp pogleda.

Kar ni bilo ne ljubljenje, ne seks,

ne fuk, ne kavs in niti ljubkovanje,

je on zatrl v spominu kot refleks,

ki ga ne bo vzbudilo več žgečkanje,

in ona izcedila v tanke reže

na hipotalamusovem polnilu,

do koder ego niti id ne seže.

Če njiju vprašaš, sploh se ni zgodilo.

Dotik, odriv, poljub, odvratnost, groza.

In krčevita misijonarska poza.

Aleksandra Kocmut - Kerstin