Na ladji,
namenjeno v Rim,
kjer preštevajo rojstva
in štejejo smrt,
stojiva in čakava,
da se razpodijo črni sajasti oblaki,
ki so krivi, da se ne odpeljeva,
da nisva kot povprečna,
da nama ne manjka rojstev,
ker sva drug od drugega
ljubi otrok,
zato primi me za roko,
da mi ne bo hudo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!