Pet let mi je,
skozi okno opravljam potrebo,
stranišče je zunaj, na štrbunk,
sama sem in strah me je.
Sprehajam se po travniku,
trave so višje kot jaz,
uležem se v njihov objem in gledam oblake,
odpeljem se stran.
Zdaj sem tu.
Plesala bi, pa tečem.
Širin.gol, pozdravljena.
Nenavadna, drzna podoba, ki jo upesnjuješ. Začetek pesmi je resnično pogumen, morda celo na meji okusnega za nekatere bralce, ampak ti uspe. In to je tisto, kar na nek način šteje v novodobni poeziji: da uspeš speljati pesem smiselno do konca. Miselni preobrat lirskega subjekta ob koncu pesmi vsekakor pušča svoj odtis, na nek način pa spominja na tisto otroško miselnost, ko je vsakih nekaj minut zanimiva druga stvar. Čestitke za to upodobitev, ki verjetno marsikomu predstavlja nekakšen tabu v pesništvu, ampak je povsem človeška.
Lp, Lucija
Poslano:
13. 09. 2012 ob 15:28
Spremenjeno:
13. 09. 2012 ob 21:46
Pozdravljena, Lucija.
Hvala za tvoj komentar. Ta slika je ena prvih spominov na otroštvo, slika, ki se je prilepila name in me na nek način zaznamovala. Drznila sem si biti iskrena.
Lp,
širin.gol
Poslano:
14. 09. 2012 ob 15:22
Spremenjeno:
29. 09. 2012 ob 17:37
Super :)))!
Joakim, malo z zamudo, iskrena hvala:).
Lp,
š.g.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: širin.gol
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!