Pesem.si - Dani Bedrač - Tri bosanske reke - Sarajevo samo pijanec sem, ki včasih predrzno

Tri bosanske reke
Komentarji (10)

Tri bosanske reke

Sarajevo

samo pijanec sem, ki včasih predrzno sega

v jamo tuje bolečine. samo pes sem, ki pod

obrazom reke išče trupla, položena v prod:

ob polni luni mi miljacka diši kot lastna kri!

ob polni luni so hiše kot oči in stebri dreves

kakor zeleni minareti: a skoraj na vsaki luski

nočne srebrnine se zrcalijo obrazi predihanih

smrti in sivkaste arabeske nekega minevanja.

pred leti so nad ilidžo objokane zvezde

vreščale v okostje neba, a zdaj je znova

spokojno in tiho: le izvir bosne se vrača

v svojo razkošno, samotno starodavnost.

Trebinje

bile so ženske, ki nimajo imen, in bile so

ujede, ki so skupaj s kamenjem jokale v

luknjah noči: bili smo mesečniki, zaviti

v razuzdane barve hercegovskega neba.

bili smo tam: učenci v vojski bratstva in

enotnosti, rdeče zveri, disciplinirano zlo:

s trdimi prsti smo brisali svoje sanjarije

z brezhibne kovine vojaškega tihožitja.

leotar molči in trebišnjica mu liže boke!

vrnil sem se z žensko, ki sem ji dal ime

in z napevi, ki so me dokončno odžejali:

za mano je vse, pred mano skoraj ničesar.

Mostar

ko ti po grlu steče velika lozovača,

postaneš brbotajoč netopir: ljubici

pihaš na dušo in ni skrbi, ki bi šla

dlje kot do podkožja. a z mosta še

vedno skačejo rodoljubi in neretvi

vehementno dol visi za testosterone

v službi turizma. zelena je, tako tiha!

zato sem svoji ženski na tem mostu

obljubil zvestobo. zato sem iz svojih

blodenj izbrisal privid partizanke, ki

pripleše med ranjence le z naročjem

nemočnih ptic in s šopkom vijolic.

življenje je parada, na kateri bomo

zgnili vsi: od angelov do partizank.

Dani Bedrač

<< Prejšnja Naslednja >>

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
13. 09. 2012 ob 09:42
Spremenjeno:
22. 09. 2012 ob 19:30

Tri reke, tri pesmi, tri zgodbe, ki si v sprevrženem dramaturškem loku - vrh, zaplet, razplet - sledijo od najhujše bolečine do zavesti, koliko lepega si v tem svetu še (sploh) lahko "vzamemo"; pesniški glas govori v različnih niansah, ki se lepo dopolnjujejo: v prvi pesmi cikla skorajda kriči, v bralcu vzbuja pretresljive občutke, v drugi se spusti v nostalgijo, v tretji samorefleksija in ljubezen privedeta do morda najpomembnejšega spoznanja posameznika (zadnja verza), zlasti v svetu, kakršen je opisani. Ne moremo niti mimo motiva vojn/-sk-/e, ki prežema vse tri pesmi, kot (žal) prežema bosanske reke, bosansko zemljo in duše. Čudovito zajeta dežela, ki je bila preveč let, z Merlinovimi besedami, "samo krvava mrlja na bjelosvjetskom teve ekranu", in hkrati lirični, osebni pogled pesniškega subjekta nanjo in tudi nase.

Čestitke.