Čas tatinski jemlje in bolj malo daje
radodaren le s predolgimi urami
z nočmi ki ni in ni jim konca
ko čakam na jutro da sonce posveti
ker v temi je vse toliko bolj mračno
svetloba dneva pa vliva kanček upanja
ki skozi dan postaja vse večje
postaja tako veliko da kar naprej
pogledujem proti vratom ker zdi se mi
da vsak trenutek stopiš skozi njih.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!