Dragi Jure,

k takšni pesmi je težko spisati komentar, saj so elementi metaforike, ki jih uporabljaš, preprosto težko opisljivi (opisati jih pa bi pomenilo ostrgati nekaj čaru pesmi). Edinstveno, pa vendarle v občutju univerzalno, si opisal ta trenutek nekakšne popolne predaje glasbi (ali če si drznem v abstrakcijo: popolne predaje nekemu užitku, kjer "posodiš oči in ploskaš z uhlji"). Čestitam za to ustvarjanje in upam na še mnogo podobno izvrstnih. :)

Lp, Lucija

Draga Lucija,

bom rekel le

Hvala :)

No, mene opis spominja na lutke, z lutkami ljudje izražamo, vede ali ne, neka stanja, ki so se mi ali nam, zgodila nekoč prej, zdaj, pa se na vrvicah ali v rokah svojih lastnih posledic premikam in izrekam kar že...konec predstave je zanesljiv, tega pa si nagonsko nihče ne želi, sploh, če me tarejo zagate, ki jih še nisem odpravil...
kakorkoli, čestitke !

hvala Svit za nov (u)vid,  zanimivo ...

Ta večnost v meni ... se včasih poigra in me postavi na mesto "kreatorja" ... To je lepo predvsem zaradi pozornosti in dobrohotnosti, ki ga tak preblisk zahteva od ˝tebe˝ - Srce!

lp :)

Ko "me postavi na mesto kreatorja" se včasih zavem, da Stvarnika poznam le toliko kot sebe, zame odrešilna misel, ker si ne domišljam nečesa kar presega mojo fantazijo, hkrati pa omogoča impulzom, ki jim ne vem poreklo, ne od kod prihajajo, a jih zaznam... hm, zanimivo se je igrati in biti pozoren...