RAZDALJE

Spet je ura krenila k četrti,
Četrti zjutraj na pomladno noč,
Ko človek se najbolj približa smrti –
In jaz ne spim, ker nič ni kot nekoč.

Prepozno je za vse ljubezni stare,
Prezgodaj je za nove, če sploh so;
Ko voda so laži in kruh prevare,
Srce je čustvom dalo le slovo.

Za samo sebe nisem naredila
Kaj dosti v svetu tem in času tem;
Preveč sem samo sebe razdelila
Brezčutnim in razuzdanim ljudem.

In sama kriva sem za svoje bóli,
In jaz, le jaz se rešim jih lahko.
A naučila se ne bom nikoli,
Kdaj stisniti, kdaj sprožiti rokó.

Kot kapljica v puščavi moje sanje
Pri vas so padle na neplodna tla.
Ljudje, ki vse bi naredila zanje,
So rablji v peklu našega sveta.

Obstala bom, samí pojdíte dalje.
Ni važno, kje sem jaz in kje ste vi.
Med nami so neumerjene razdalje,
Ki jih nikdar ne bomo zmanjšali.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 07. 08. 2008 ob 19:44
  • Prebrano 652 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 435
  • Število ocen: 12

Zastavica