SLADOLED
Iskrivila se žica kišobrana
U trenutku najvećeg pljuska
Gnjilih kliktaja tvoga imena,
Poderala šav na čarapi
Otkrivajući mi noge pune vena
Od stajanja u vremenu i prostoru
Kojeg ne dijelimo na pola.
Suknja je prekratka
Za nepoštene čistunce
A ipak dovoljno duga
Da pokrije potkoljenice,
Grešno šarene
Od starosti sjećanja na budućnost.
I ovo malo sunca što ponekad zagrli
Ocvali trešnjin cvijet
Ne može osušiti suzu djeteta u meni
Koje još uvijek čeka na sladoled
Sa okusom vatre.
© Sandra BAKAJ
Ja, bravo Sandra!
čestitke k odlični pesmi!
Lp
Poslano:
05. 09. 2012 ob 03:38
Spremenjeno:
23. 09. 2012 ob 22:11
Boleča refleksija in izpoved, krik in resignacija. Občutki nedosež(e)ne ljubezni, ki jo lahko bralec preinterpretera v sleherni globok medčloveški odnos, zabeljeni z zanimivimi, paradoksalnimi metaforami (oksimoroni), kot sta sjećanje na budućnost in sladoled sa ukusom vatre. V slednji se skriva največja bridkost razdvojenega, razbolelega pesniškega subjekta; kajti kako bi v sladoLED ujeli okus OGNJA, kako bi ogenj preživel v ledu in mu celo dal okus, in kaj vse to pomeni, ko sva v igri jaz in ti, ti in jaz ... Ali kot je zapisal Ruj: kakav kraj!
Čestitke, Sandra.
Hvala na lijepim osvrtima!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Džananović
- 04. 09. 2012 ob 13:22
- Prebrano 1196 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 747.24
- Število ocen: 18