Na poti kamni,
nezavedni, nepremično
v većni samoti
gluhih dni.
Pride težka noga,
jezna glava zagleda ga,
z vso silo ga brcne,
da pristane meter naprej.
Kamen kot kamen,
nemo obleži do naslednjega udarca.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!