Prišla si.

Prišla si tako tiho, kot si poprej odšla.

S požirkom.

Nežno sem srknil prihodnost, v strahu, da bo zapeklo me po grlu,

kot zapečejo me žgane pijače, pomešane s čistilom za odtoke.

In ni bilo ničesar.

Niti zaskelelo me ni, kot zaskeli vdor injekcije med brizganjem heroina.

In srknil sem znova.

In znova.

In znova.

Srk nikoli ne boli.

A kovček se polni in polni.

Zavit v tisto folijo, ki mi je kot mlademu fantiču predstavljala toliko veselja.

Pokanje mehurčkov.

Ki jih ni.

Bodice na kovčku jih prepiknejo sproti.

In zdaj še v mehurčkih ni več veselja.

POK! in si v kovčku.

In spil sem nov požirek.

Dainne