V teh čudnih časih
si zaprla krila in povesila tipalke.
Stika ni več
in le prah v barvi suhe jerovice
me spominja na najino drgnjenje,
na brenčavost poznih ur,
ki še niso imele kislega nasmeška
in razbitih zob.
Kljub temu med majhnim
in velikim kazalcem še visi mreža.
Čaka.
Na tvoj srčasti odtis,
na tvoje odstrto oko.
Na nihaj.
urednica
Poslano:
31. 08. 2012 ob 21:58
Spremenjeno:
31. 08. 2012 ob 23:24
Že sam naslov in vsa pesem je mojstrsko izpeljana dvo (in več) pomenskost. Nihanje navznoter, med skrajnostmi enega sveta in prav lahko med ve(š)čnostjo generacijskega prenosa življenjskega nihanja. Bogat jezik in skrbno izbrane podobe, močan čustveni naboj, ki dodobra zaniha bralca. Čestitke.
Lp,
Ana
Hvala, Ana.
Poslano:
01. 10. 2012 ob 20:58
Spremenjeno:
01. 10. 2012 ob 22:51
Zanihala si besede prav do srca(oprosti klišeju) in močno upam, da ne samo do mojega, čestitam!
Lp, adisa
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!