Vse se spreminja.

Ti in jaz,

Tvoj, najin obraz.

Roke so postale lopata

In ljubezen najina je grob.

Vse se spreminja.

Mušice časa so zlepljene

od sokov gnilega sadja

in brezciljno obletavajo košaro,

vedoč, da jutra ni,

da obletavajo svoje pokopališče.

Vse se spreminja.

Nikjer ni zatočišča

ker nihče več ne gradi,

ne gradov v oblakih,

ne varnih domov.

Vse se spreminja.

Ker smo utrujeni od premikanja zidov,

ker ni princev, ker so le beli konji,

ker smo odvrgli orožje in poraženi kličemo

˝Pridi po nas!˝

taja