Zadnjič sem na ogledalo v avtu

obesila križec z nahrbtnikom,

da bi varoval mene

in sopotnike.

Sedaj se me med vožnjo

dotikajo tihe molitve.

Nekdo me je smrtno

nevarno prehitel,

komaj preživela

globoko vdihnem zrak.

Malo naprej je zaprta cesta,

baje zaradi nesreče

in spet čakam in molim,

da bodo pravočasno zbrisali kri,

da se ne bo poznalo sledi.

Peljem počasi naprej

z grenkim občutkom v duši,

križ se maje

in nahrbtnik tudi.

Potujem skozi dan,

nikjer te ne vidim.

Morda si šel

po drugi strani.

In je moja pot zaman.

IŽ-lev