nekoč sem imel prste iz vulkanskega
kamenja in jezik iz sesirjenih zvezd:
a v lojnicah mojih vriskajočih stopal
je z leti dozorela sajasta steklovina.
peš sem zapustil domovino in grel
svojo minljivost ob tujih ognjiščih:
jezikoslovec s patetično barikado
med srcem in besedo, med mirom
in hlastajočo možganovino; zaletav
častilec kurca, nor dioniz organske
kemije! a tkiva so obletele mušice
in sedaj imam dlani prepojene s
pepelom lastnega ptičjega srca:
izpolnjen, a vendar tako ranljiv.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!