Orgije odurnega poletja
so opustošile najino reko
in v tej presušeni strugi,
v tej kalni mlakuži,
komajda še razpirava škrge.
Prisluškujeva ječanju
prezgodaj starikavega listja,
ki šklepeta pred zamahom jeseni,
prisluškujeva momljanju
prekmalu shiranih trav,
ki iz razpokanih gobcev
molijo ožgane jezike
in loviva obupane krike ptic,
ki so tik pred tem,
da odjugajo.
Vzvišeno turkizno nebo
je vsem nam že zdavnaj snedlo
zadnjo porcijo upanja.
In midva ne moreva nikamor,
priklenjena sva s spomini
v tej zadušljivi kotanji,
v nekdaj cvetočem tolmunu.
Tu med tlečim kamenjem
je tako malo prostora,
tako malo zraka,
tako malo življenja.
Že lep čas nisva okusila grižljaja
in davi sem ti prepustil
tisto koščeno muho,
ki je cepnila
pred moja usta.
Slutim,
da odhajam tja,
kjer žvižgajo raki
in kjer vse reke tečejo ...
tečejo ...
te ...
...
jmam rd
Lepa, tragična, nabita s čustvi, skoraj malo preveč. Bi poskusil skrajšati? samo namig. Tudi konec bi bil učinkovitejši, če bi izpustil zadnje tri verze. Upam, da mi ne zameriš.
Lp A
Andrejka, hvala. Seveda ne zamerim. Bom razmislil in počakal mogoče še na kakšno mnenje.
lp, marko
Krasna! Ko se ti zakvačka v srce! Bravo, Marko.
Poslano:
22. 08. 2012 ob 15:45
Spremenjeno:
22. 08. 2012 ob 22:22
Hvala, Evelina. Malce sem jo odkvačkal, nekaj odvečnega pospravil.
lp, marko
Marko!
Prej je nisem videla, zdaj sem jo večkrat prebrala....prelepa, tudi nenavadna....
Majda
Hvala, Majda!
Malce metamorfoze.
lp, marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!