V
kakor osamelca sredi alp
sva se srečala tam gor
ko so pastirji pekli koruzo
in pasli zvezdno nebo
hodila sva po kamenju
posutem s cesto
pretikala sva si rdečo nit
skozi ušesa starih knjig
dol sva trgala oblake
in jih sušila kot perilo
smejala si se
ko je padal dež
in včasih
ko je jasno jasno
na velikem vozu
zadiši seno
Res lepo, toliko ljubezni v eni pesmi, pa nič osladnega. Toliko nostalgije, pa nobene patetike. Poleg tega krasni simboli in prispodobe, sicer v drugih kakšnih čisto drugih kontekstih že slišani, vendar nikjer tako originalno uporabljeni ("na velikem vozu zadiši seno" ...). Toliko vsega za nekaj, kar je zdaj najbrž že daleč, morda že nič, ampak s to pesmijo ostaja. Kot spomin ali pa morda - odpiranje v novo!
Lp, lidija
Tole pa prikupno!
lp, ajda
Hvala Ajda in Lidija,
astronomy rulez.
Poslano:
21. 08. 2012 ob 10:09
Spremenjeno:
27. 08. 2012 ob 02:18
Zelo všečna, moje čestitke:)
Daleč predobra za mojo klišejsko pohvalo (preprosto ne najdem besed):)
Lp, Lea
Hm, pesem predobra za pohvalo ..
To pa sploh ni tako klišejsko, Lea :)
Bravo, zasluži 8 črk - u,t,i,č,o,v,a,d 
lp,S
Poslano:
21. 08. 2012 ob 13:12
Spremenjeno:
21. 08. 2012 ob 20:10
vodič-uta
čita uvod?
:))
hvala, pohvale bolj kot so klišejske bolj pašejo,
pravzaprav vseeno kaj piše 
Krasna! Dotakne srce in nasmeh
nisem dal aplavza, nisem rekel bravo, čestitam, nisem padel dol, ostal sem nekje.
visoko.
za to ti pa čestitam. in bravo ...
(čeprav se zdi le pesmica;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Y
- 21. 08. 2012 ob 04:12
- Prebrano 1211 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 678.23
- Število ocen: 17