Čutim, izginja zarjavela tišina

in pogled poln vprašanj.

Moja pesem cveti.

Diši v nedoseženih ciljih.

Nekoč grem dlje.

Odeta v oblak

z besedami dežujem vate.

Prav tukaj,

vkopana v življenje,

ne zmorem leteti.

Prehitro spreminjaš letne čase

in prepočasi menjam barve.

Okostje sreče se seseda vase

in čas še močneje hrope vame.

A nekoč bo drugače.

Vpet si v moje sence

in svinčen naboj resničnosti

zamrzuje utrip.

Najmanjših svetov se dotakne mavrica.

Mali svetovi krožijo okrog velikih.

Tvojega si želim ustaviti.

Ostareti na njem.

Nekoč bo drugače

in moj svet mora ostati takšen,

kot si ga spoznal.

Čeprav se okrog njega, namesto lun,

vrtijo sveže sence,

dišeče kot kruh jutra.

Odmeva melodija, zadušena v prsih.

Pesmi, neme, a glasne v bolečini.

Nekoč bo drugače.

Delila si bova odmeve,

pesmi ptic zapuščenega vrta,

vonj nikogaršnjih cvetlic

in gozdove, ki jim je vseeno,

koliko nevidnih korakov

jim bova pustila.

Nekoč...

Sandra Kocijančič