Nekoč je ob večerih
seno opojno zadišalo,
ko so kresnice v noč svetile
in je ljubezen našla pot
med ostrvi.
Ko je večerni zvon zapel,
so roke trudne omahnile
in mehek mrak je mir pogrnil
čez skrbi.

Zdaj je seno ujeto v bale,
več ne diši.
Star kozolec, ves samoten
med prazne late
sence le lovi.
Ko ob večerih zvon zapoje,
ga hrup avtomobilov preglasi.

Samo kresnice so ostale,
samo te iskrice lepote,
ki Stvarnik jo deli.

daya