Spominjam se, bilo je to v tistih dneh,
ko se po parkih osipava listje
in iz zelenic prilezejo gliste.
Ljubila sva se kar tam, na gozdnih tleh,

ko je nenadoma, sredi predigre,
izza grmovja "slišala" nekakšen smeh...
"Nekdo naju ima že ves čas na očeh!,"
mi šepnila je z glasom polnim krivde.

In jaz, odločen, da ga počim po zobeh,
sem, ves razkačen, stekel na bodice
brinu, ki naju je zastiral ob straneh...

Nikogar ni bilo, a moje lice
je krvavelo kot preluknjan vinski meh.
Odšla sva, ko je fasala modrice!

Matej Krevs