Ko bom nekoč zapustil ta kraj,

si želim, da bi bilo kot nocoj.

Počasi, v miru bi jo božal po vratu.

Z drugo roko bi pisal z zaprtimi očmi

in spraznil, očistil še teh nekaj misli,

teh nepomembnih misli.

Nič nima teže, ne svet, ne trenutek,

zunaj časa sem,

eno samo brezmejno in brezčasno čustvo.

Kar naj lajajo psi

na zvezde, ki jih ni na nebu.

Žiga Lovšin - Lothlorien