V tvoji sobi

gori luč

pozno v noč

in ti odhajaš vase

odmaknjena

tkeš svoje zgodbe

zanko po zanko

vzorec za vzorcem

motiv za motivom

s pridihom otožnosti

skozi spuščene rolete

opazuješ ulico spodaj

kako se prižiga in ugaša

in vrvež

ki ga ne dohajaš več

ti posmehljivo

ponuja roko

Ana

priznaj

da se v recepciji

v resnici

nikoli ne prijaviš

s svojim pravim 

imenom.

Joakim