Hiša nas je vzredila.
Hiša nas je vzgojila
in iz nas naredila ljudi.
Naša hiša.
Petero nas je.
Že zdavnaj ne pijemo več mleka.
Vsem nam že pijejo kri.
Zapustili smo našo hišo -
zastrupil nas je beli svet.
Pet novih hiš je vzniknilo v dveh državah.
In naša hiša joče,
ker smo ji obrnili hrbet.
Mi pa: nimamo časa.
A naša mati: ostarela in onemogla.
In ko (enkrat letno)
odpeljemo mater
da se napije vode iz izvira,
se zalotimo v tišini,
grobni tišini -
brez trohice veselja.
Nato le eden (ki mu je dano)
sliši glas tistega, ki ga ni več:
"Ah, otroci, otroci,
zakaj niste vsaj trave pokosili?!
Ali ni to vaša hiša?"
Marko Skok - Mezopotamsky