Je mar dvom kriv,

da se sprašuješ

samoumevne stvari,

je kriva dilema trenutke samosti,

da se ti zdi, kot da sem nekje daleč proč

in čakam tvoje besede, da te zbudijo,

da se mi izpoveš,

da preženeš moj dvom,

ko v tej tihi noči ne morem zaspat

in okoli mene tava mrtva tišina,

kot bi me hotela prestrašit

in spravit nazaj v posteljo,

koder ne morem zaspat,

ker so oči že budne

in telo ne more več v posteljo,

imam pa čas da ti napišem

veliko besed, kakor da ti jih v živo govorim.

IŽ-lev