Mrtev beton
Hodim po
mrtvem pločniku
s koraki, ki jih ne štejem,
z mislimi ki minevajo
kakor mi minevajo slike,
ki jih med potjo
nehote gledam
in želje se držim,
ki me drži kvišku,
da bo minilo črno
in bo posijalo sonce.
Pride sonce,
a mene peče od vročine
in manjkajo mi moči,
da poletim v nebo
z mislimi na bele golobe,
ki jih spustijo v znak miru.
Tako hodim in komaj živa trava
ob straneh leze iz napetih lukenj
in stopim hitreje,
po tem mrtvem betonu.
Kot da berem sanje tvojih noči, ki premlevajo premlete čase, a poganjki kot travnati vršički iz betonskih lukenj hočejo živeti kakor ti. Tavanje je čas neodločnosti in notranjega nemira, ki se ga vsak izmed nas otepa, ker ničemu ne koristi razen počitku uma.
Pozdravljen Tomi
Ja, ponoči je dovolj časa tako v budnosti kot v spanju, veliko se misli v sanjah,
kadar grem v mesto sama peš mi hodijo po mislih toliko različnih stvari,
betona pa zlepa ne zmanjka. Travo vidim oz.jo opazim šele ko so misli mimo.
Prav imaš.
Lep pozdrav,
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 11. 08. 2012 ob 05:12
- Prebrano 482 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 167.8
- Število ocen: 5