Skupaj sediva tu 

na divanu drug ob drugem 

drživa se za roke

morda le iz navade

a vsak od naju

čuti svojo samoto

nasmehnem se ti

preračunljivo mi vrneš

ozreš se k meni

brez sijaja v zaspanih očeh

pozdravljaš ko prihajaš domov 

iz vljudnosti

in zaradi dobre vzgoje

toda brez poljuba

in ovitih rok okoli mojega pasu

na vlaku življenja

brez sprevodnika in voznega reda

sediva v istem kupeju

in si deliva isto sedišče

a sleherni dan

kreneva vsak v svojo samoto

Marko Skok - Mezopotamsky