čas je za jok, draga

glej

nebo je obesilo svojo zastavo

drevesa so razprostrla dežnike

in tla dvignila roke kvišku

skozi optične kable

je posijalo sonce

hiše so spustile jetnike

na klopce pred vrati

so sedli deževniki

beseda je stekla kot vino

slike so zadišale 

glasovi pobožali ustnice

in sosed je trčil v sosedo

na trati pri mlinu  

pozno v noč

čas je za jok, draga

po vsem kar sva prehodila v medmrežju

polajkala, načetala in natvitala

zbogom

napisan s črnilom

Y