Nezavedno sva skrčila

pragozdove sanj,

pregnala ptice radostnice

in vso trumo živih bitij,

ki jim nikoli

ne bova vedela imena.

Rovarila sva dan za dnem,

od svita do somračja,

premikastila vsako grudo

na tej najini zaplati zemlje,

jo filigransko prerešetala

in hkrati zavdala reki,

da je prenehala valiti ribe.

Še sama ne veva kdaj

so se domorodci

pobrali v onostranstvo

skupaj z zlatim zrnjem

in so se v naju zalezle

ovijalke samote.

Sčasoma sva se preobrazila

v zblojena razcapanca

raztrganih žepov

in natrganih src.

Navidezni mir kolobari

na tej krčevini življenja.

Marko Skok - Mezopotamsky