Pod rjuho mežika

še jutro zaspano,

skoz veke priprte

prebuja se z mano.

Ko leno sestavljam 

se v budno telo,

gre misel pred mano 

na gibko kolo.

Se v jutranji rosi 

že trave medijo,

v kljunih med krošnjami

žvižgi še spijo.

Sončnice polnijo 

prazno hmeljišče,

z glavami barvajo

sivo cestišče.

V pol praznem bidonu 

dih vetra lovim,

otožno zavija 

kot glas iz davnin ...

Po cesti navkreber

se grizem v kolena,

napnem vse moči 

od stopal do ramena.

Potem pa po klancu 

sprostim se v zavoj,

le zarje svežina

in mir sta z menoj ...

platanas