Črn polž drsi po slini
v luč na hišni prag.
Svetli svedri skute
belijo še lanski grah.

Starka si zaveže ruto,
polknice popokajo v mrak,
blisk zariše se v bližini,
odsev zaniha v perju srak.

Žegnanček ven s sabo vzame,
vodo ji z dlani posrka zrak,
pest razpira še v toči,
vrne se skoz pršec blag.

Starka se ob peči zlomi,
v ruti dež je pretežak.
Črn polž drsi po slini,
za sabo riše žalni trak.

Ana Porenta