In kaj potem,

če ližem modre robove zvezd,

tako daljne,

tako bližnje,

zarite čisto nekam vame,

v čakajočo strast na meji med življenjem in smrtjo?

In kaj potem,

če razpiram z jezikom sanj

vse poljube,

brezglasne krike,

ki ledenijo kri,

vulkan rdeče pozabe?

In kaj potem,

če hkrati nimam,

ko imam vse to,

o čemer sanja tema,

ki vse ve

in se ne boji

niti zadnjega zabodljaja sekunde,

ki ni ne včeraj in ne jutri

in je kot večnost,

začeta in končana 

v ranljivem krču

človeškega srca?

ob potoku - Majda Kočar