z ocvirki na mokri vrbi žalujki

molče ignoriraš moj avokado:

previdna v svojih izmerah, tiha

kura stanovanjske arhitekture!

ko za hip popustijo orientacije,

postaneš mencajoča, neizrazita:

kot riba v preveliki molilnici, ki

si dovoljuje, da jo scufajo načrti.

imaš v čakri spominčice, drevorede,

vzmeti in bolečino? imaš v očeh kak

stroboskop, morda kakšnega delfina,

ali pa vsaj malo prepevajoče smetane?

tutankamon ti bo ušel iz aleksandrije

in črn skarabej bo kotalil tvoj drekec

po živem pesku: noči bodo bele, jutra

pa daljša od tvojih trepalnic. puščava

bo.

Dani Bedrač