Kjer se kobalt dimi

v jezercih ultramarina,

tam te prepoznam.

Čutim te s premiki

pod svileno kožo stare reke.

Tiho, nezavedno vstopiš vame,

me posuješ z zlatim prahom

v senci cvetočih akacij.

V tvoj smeh se ujamem

kot v slap zdrobljenega stekla,

ko v menjajoči igri senc in mesečine,

pijana od lepot noči,

več ne verjamem v lastno drznost.

Z dolgim, hladnim prstom

se dotikaš mojih sanj,

ki se kot vitice ovijejo krog tvojega obraza.

Sem le tvoj pritok,

struga levega rokava,

ko je v zraku vonj po pomarančah

in nebo ugaša

v barvi cimetovih palčk.

V hipu se zazdiš mi kot pasjansa,

igra, ki lahko igraš jo sam.

In zazdi se, da ledeni srež

se polasti tvoje sredice

in se vesolje skrči na srebrn krog,

s Teboj v središču.

In postaviš me pred dejstvo –

zvezdice tvojih oči

proti zvezdam širnega neba.

Mar sploh lahko izbiram?

Naj namesto mene

odloči baržunasta noč,

ki kipi od lastnega življenja.

Z žarečimi pogledi

skozi tanek, bel muslin

ti  brez pomisleka sledim,

ujeta v zanko črednega nagona.

Le dve želji naskrivaj gojim:

da ti veter poje v sanjah

in da te lahko ujamem

v kozarec z vročo marmelado ...

platanas