V mrtvicah črnikavega poletja
usihajo najine sanje.
Blodim v navidezni brezbrižnosti
in nihče razen tebe ne zapazi,
da se ne morem otresti
razbeljenih kljunov
in jeklenohladnih krempljev,
ki bdijo nad zagrobno tišino
razpeto okoli naju,
med nama
in v naju.
V okovancih mukoma prečim
gozd pohabljenih dreves,
kjer brstijo alabastrni skeleti
prezgodaj ukradenih angelov.
Za rep zagrabim
velb razcefrane mavrice
in se strahoma povrnem v neznano.
V prostranstva gorjupe pokrajine tvoje duše.
Poslano:
01. 08. 2012 ob 21:02
Spremenjeno:
01. 02. 2014 ob 22:25
Sploh ne vem več, kje jemlješ:)), še ena čudovita ... lp
Poslano:
01. 08. 2012 ob 21:13
Spremenjeno:
01. 08. 2012 ob 21:50
Hvala. Saj se tudi sam čudim. Najprej je nič, potem pa nekaj vzklije, včasih hitro, drugič pa potrebuje tudi več dni, da pokuka na plano.
lp, marko
Poslano:
01. 08. 2012 ob 22:50
Spremenjeno:
01. 02. 2014 ob 22:25
In kljub suši ti lepo vzklije, čestitam:)))
lp, ida
O Ida, hvala. Se trudim. : )))
lp, marko
Poslano:
03. 08. 2012 ob 13:05
Spremenjeno:
01. 02. 2014 ob 22:25
V okovancih mukoma prečim
gozd pohabljenih dreves,
kjer brstijo alabastrni skeleti
prezgodaj ukradenih angelov.
Te vrstice bi še posebaj izpostavila kot boleče in še kako dotakljive.
lp, ajda
Poslano:
03. 08. 2012 ob 15:38
Spremenjeno:
01. 02. 2014 ob 22:25
Marko...preeekraaasna, prelepa, AH...!!!!!!
LP, Majda
Ajda, hvala. Me veseli, da si našla verze, ki so se te še posebej dotaknili.
Majda, hvala. Lepo je dobiti tvojo pohvalo.
pozdrav obema, marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!