V MRTVICAH ČRNIKAVEGA POLETJA
V mrtvicah črnikavega poletja
usihajo najine sanje.
Blodim v navidezni brezbrižnosti
in nihče razen tebe ne zapazi,
da se ne morem otresti
razbeljenih kljunov
in jeklenohladnih krempljev,
ki bdijo nad zagrobno tišino
razpeto okoli naju,
med nama
in v naju.
V okovancih mukoma prečim
gozd pohabljenih dreves,
kjer brstijo alabastrni skeleti
prezgodaj ukradenih angelov.
Za rep zagrabim
velb razcefrane mavrice
in se strahoma povrnem v neznano.
V prostranstva gorjupe pokrajine tvoje duše.
Sploh ne vem več, kje jemlješ:)), še ena čudovita ... lp
Hvala. Saj se tudi sam čudim. Najprej je nič, potem pa nekaj vzklije, včasih hitro, drugič pa potrebuje tudi več dni, da pokuka na plano.
lp, marko
In kljub suši ti lepo vzklije, čestitam:)))
lp, ida
O Ida, hvala. Se trudim. : )))
lp, marko
V okovancih mukoma prečim
gozd pohabljenih dreves,
kjer brstijo alabastrni skeleti
prezgodaj ukradenih angelov.
Te vrstice bi še posebaj izpostavila kot boleče in še kako dotakljive.
lp, ajda
Marko...preeekraaasna, prelepa, AH...!!!!!!
LP, Majda
Ajda, hvala. Me veseli, da si našla verze, ki so se te še posebej dotaknili.
Majda, hvala. Lepo je dobiti tvojo pohvalo.
pozdrav obema, marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
- 01. 08. 2012 ob 20:30
- Prebrano 1154 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 438.85