Nekoč, ko sklonim se nad prazen list,
pred mano zazija prepad beline,
od strašne se mi zavrti praznine,
da v vrtoglavici napišem stih

in salto smrti zadnji hip izvedem,
(tik preden bi zgrmel tja dol v neznano),
po zlogih znova splezam ven, na plano,
pa srečen, da sem živ ostal, ves zmeden

tam na smrt utrujen zaspim, kot ubit.
Potem sem spal in spal, nemara sanjal,
da, sanjalo se mi je, da je ves svet

ena sama pesem, en sam rajski svit,
da ni več brezna, kamor sem zataval,
ne groze, ki je spočela ta sonet.

Matej Krevs