Nikoli ni,
nikoli ne bo,
globoko v temno nebo
je zašlo.
V rosno travo noge so stopile,
krhke biljke upognile, zlomile.
Drobne lučke k ogromni se krogli
podale na pot so, okrog in okrog.
Kod hodi ta punca,
zakaj je še ni?
Globoko v mestu zvok krhkega stekla
se skriva v kotu antične sobane.
Na vlažnem divanu
je ona sedela,
v rumeno se rjuho toplo je ujela,
prelestna gospa.
Zakaj mi ne daste, zakaj ne spustite?
Kaj, gospa, to v dlani držite?
Ni jih razprla, niti malo odprla,
teh bledo svilenih prefinjenih rok.
S seboj je odnesla te kamne modrosti,
v večnost jih skrila, spomin le pustila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bluebella
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!