Nikoli ni... nikoli ne bo...

Nikoli ni,

nikoli ne bo,

globoko v temno nebo

je zašlo.

 

V rosno travo noge so stopile,

krhke biljke upognile, zlomile.

 

Drobne lučke k ogromni se krogli

podale na pot so, okrog in okrog.

Kod hodi ta punca,

zakaj je še ni?

 

Globoko v mestu zvok krhkega stekla

se skriva v kotu antične sobane.

 

Na vlažnem divanu

je ona sedela,

v rumeno se rjuho toplo je ujela,

prelestna gospa.

 

Zakaj mi ne daste, zakaj ne spustite?

Kaj, gospa, to v dlani držite?

 

Ni jih razprla, niti malo odprla,

teh bledo svilenih prefinjenih rok.

S seboj je odnesla te kamne modrosti,

v večnost jih skrila, spomin le pustila.

bluebella

Komentiranje je zaprto!

bluebella
Napisal/a: bluebella

Pesmi

  • 28. 07. 2012 ob 13:03
  • Prebrano 407 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 102.96
  • Število ocen: 4

Zastavica