Najlepše postaje
na sprejeti poti
so Snidenja sinja,
dokler jih
kak poraz,
trenutka čas,
ne zmoti.

Pobarva sivo
le za hip.
Zatem pa nov utrip,
nedeljeno od srca
preprostega,
na poti
s krili ptica najde.

In učiš se tudi gledati,
ko upaš.
Pogledaš vse?
Mižiš še kdaj?
Zaupaš!
In ker nočeš,
ne obupaš.

Krmar na kopnnem
in na morju kočijaž
se znajdeta enako.
Ponese ptica
misel
njuno vsako
onkraj neznanega.

Vajeti sila na barki
še drži, vprega veter.
In na vozu
z vpreženimi konji,
moč krmila
ni še
in ne bo nikoli
pospustila.

Ptica ju bo
v mehki glas ponesla,
prelevila.
Peljemo naprej.

Lidija Brezavšček - kočijaž