Bodi moja voda.
Izpiraj mi oči in povrni jim iskrivost.
Ko ujete v sivino pločnika
puščajo blatne sledi.
Umivaj mi telo,
rada bi se spet bleščala,
v skrivnostni zbirki,
poleg tvoje bele duše.
Teci skozme,
očisti zarjavele madeže
na zastaranih, počasnih utripih.
Zaskorjenega srca.
Naj gladina ne vzvalovi,
da ne izgubiva nasmeha,
da ne odlagava spokojnost
krhke duše v kalnost,
ki naju briše.
Ta slika,
trdno obstaja
ta slika
je preprosta domačija,
v zlatih okvirjih najinih spon.
Ko na vekah leži moj stari demon,
poslušam tvoje žuborenje.
Ne odpiram oči.
Vidim, kako je z nama.
Opazujem nove odtenke,
nepoznane barve
rišejo ločnice svetlobe in teme.
Bodi moja voda.
Vre kri,
brbota pod vročico sveta blizu sonca
in ti se spreminjaš v ledeno goro.
Sušijo se usta
in takrat obupano hlastam
po tvojem zajetju.
Ne presahni, izvir.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Kocijančič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!