Desetletja živim

na pragu primorskega mesta,

pa še nikoli nisem  stopil vanj.

Kot, da Koprčan ne bi nikoli obiskal Trsta.

Do včeraj.

Ko sem se pripeljal v mesto

mi je v ušesih odzvanjalo

»Orel je pristal«,

malo kasneje, ko sem izstopil

pa še tista o malih in velikih korakih.

Navdušeno sem cel sončen dan

premagoval kanjone ulic

in raziskoval kraterje trgov.

Za seboj sem puščal sledi stopinj:

muzej, cerkev, akvarij, palače.

Krušil sem koščke mesta

in jih shranjeval v spomin.

Ko je sonce zašlo v morje tišine

sem se z nasmeškom  spomnil zadnjih

Armstrongovih besed na Luni

»srečno gospod Gorsky«.

In mojster Tartini,

ki mi je cel dan igral na violino,

se je s hrepenenjem zagledal

nekam gor  v nebo,

kamor se je dvigovala

visoka, mogočna,

nosilna raketa Saturn 5,

ki je tako prekleto podobna

zvoniku piranske cerkve. 

Srečko Plahutnik