Nisem našel očesa,

dokler ga nisem zaprl. In nisem sprevidel,

dokler nisem prisluhnil.

Nocoj je glasba na sprehodu po temi,

nem zvon pod hribom, pritajen brnež tovarne v daljavi.

Poslušaj dih! Nocoj je življenje najrodovitnejše, najmočnejše,

tukaj, na balkonu, in tam.

Po ulicah se raztezata megla in hlad.

In nič me ne zmoti

razen teh štiriindvajset vrstic,

ki rišejo črte čez tišino

in razgaljajo leta.

Ker preprečujejo,

da bi odrinil

sebe na stran.

Sprehajam se po ulicah. Vsi se grejejo v posteljah.

Preglasil sem samega sebe, ker nisem zrahljal veke,

ker nisem sestopil s prestola lastništva.

Ker nisem šel v nič, sem postal poln praznine.

Zatorej pojdi v nič in se ovenčaj s polnostjo trenutka!

Noč.

Praznina.

Tišje!

Odpri oko na strani, ki od znotraj gleda navzven!

Žiga Lovšin - Lothlorien