Daleč sem prišla na svoji poti,
A premalo za naskok, za boj.
Vsake tóliko nekdo me zmoti:
"Daj, ustavi se za hip, postoj!"

Obstojim – in svet koraka dalje.
V slepem rovu sem samo dokaz,
Da hiteti skozenj je najbolje,
Sícer te lahko povozi čas.

Stare duše mi sedijo v krilu.
Slišim zgodbe vsakega srca.
V uri na zvoniku je odbilo,
Vlak speljal - in spet sva se razšla.

Cilj zdaj ni več sonce, je le rana,
Ki poglablja jo nemirni duh.
Onkraj galaksíje je nirvana,
Ki jo išče mladi potepuh.

A mladost je relativno stara,
Pot je dolga, neusmiljen boj,
Pa te zlahka mili glas prevara:
"Daj, ustavi se za hip, postoj!"

Aleksandra Kocmut - Kerstin