Dom
Srce je prazno,
brez ljubezni,
ki jo je včasih dajalo,
čemu še bije?
Resničnost sprevrže se v sanje,
ki so kot mora večna.
Le morje šumi,
skale pišejo svoje zgodbe,
le kakšne so?
Vrba stoji pred hišo,
pred hišo potok.
Gledam v potok temen,
podoba moja,
ki nisem več jaz.
Le kdo sem?
Izgubljena v naravi,
polni smeha.
Koliko človeških stopal
je stopilo na ta kamen,
na ta prostor?
Koliko človeških obrazov je videlo?
Morje se je umirilo,
le moje misli na dom,
so še budne.
Daleč je,
najdražji vsi z njim,
cvetlice pred njim,
vem, cvetijo.
Hrepenim,
tisto željeno dobim,
želim si še več.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: helena r.
- 26. 07. 2008 ob 15:01
- Prebrano 760 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 230
