Bistvo zamegljeno, strgana veriga.
Na spominu prah.
Zgodba - ravna črta prek ovinkov.
Le opomba je ime.
Pod Rimljani, reka Tibera.
Bleda slutnja v maternici časa.
Vem, da sem ... a Kdo?
Mati, žena, konkubina ...
Vidim se v očesu hčere.
Slišim se v besedi sina.
Vem, da grem ... a Kam?
Strah, svetloba, bolečina.
Dvigam se z grižljaji kruha.
Tonem po požirkih vina.
Ona mi šepeče ...
Adina potomka, Jakobova žena,
sestra Zilpe, Labanova hči ...
Tuji kraji, izgubljeni čas.
Pod šotori brez luči.
Spretnost, moč, obup in beda,
znanje, upanje, zavist ...
Tam, pod vejo časa,
v zavetju hrastovega štora
se zavem.
Pozdravljena, Platanas. Lepo uporabljene svetopisemske reference, pesem teče in se kot odmev preliva iz notranjega govora v zunanji. Morda se mi edino konec zdi že povedan v predzadnjem verzu. Premisli, če je zadnji verz res nujen.
Lp, Ana
Ana, hvala za odziv, mislim, da imaš prav. Seveda pove že predzadnji verz dovolj. Sem pa v tem primeru spet ujeta v sebe in rimanje :(
Pesem se mi je porodila takoj, ko sem prebrala knjigo in sicer z verzom
... v zavetju hrastovega štora
se zavem, kdo sem ...
Potomka rdečega šotora.
Ker se mi je zadnji verz zdel najbolj primeren za naslov, sem ga premaknila gor,
ostalo sem dogradila tako, da ni ravno vse v rimo ujeto, čeprav me je še zaneslo:)
No, rada imam podvajanja, ponavljanja, rada pretiravam ... Cenim pa strokovno mnenje. Umikam zadnji verz. Hvala
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: platanas
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!