Brezvetrje.

Tolsti vonj zrelega žita se vali čez surove lesene ograde.

Dolina kipi od obilja in sopara nad majhnim jezerom

se kopiči v trepetajočo meglico.

Vse se zdi negibno, kot v nekakšnem pričakovanju.

Le sokol preletava pokrajino in se v zraku vsake toliko ustavi na mestu.

Utrne se mi misel, kako podobna sva si.

Podobno majhna in nepomembna vsak v svojem svetu.

Tudi jaz se med zaslepljujočim letom kdaj ustavim in se zazrem v svet z realnimi očmi.

Za trenutek.

Več ne zdržim.

Potem se, kot on, zapodim naprej.

In videti je, kot bi pred čim bežal.

A tudi jaz ne poletim iz svoje doline. Nekaj me drži nazaj, da se nad prvimi gozdnimi sencami vedno obrnem.

Oba postaneva nemirna, ko se kopičijo oblaki.

In molče prenašava kljuvajoče kaplje.

Le tu in tam streseva z glavo.

Takoj po dežju so najlepši visoki leti.

Presunjen opazujem, kako se mešajo barve.

Sveža modrina v vrhovih dreves. Smrekov gozd,

potopljen v žareče zelenilo.

Para puhti iz šopov iglic in namočenega lubja.

Kot jezna tišina

in hvaležna radost hkrati

se zdijo s soncem ožarjena pobočja.

Iščiva, sokol, iščiva!

Milan Novak