Reke so.

Njihova grla so votla.

Zaupajo nam, mi znamo peti.

Njihova grla so votla.

Reka, ta tuj element,

ki nas sestavlja in nas odnaša.

So reke ali so le rezi,

brazde, v katere je nebo

popoljuvalo svojo prozorno kri?

Kako naivno plujemo po njih,

kakor majhni zamaški.

En tvoj zamah s krili je

pičkin dim za tako reko,

a naš skupni zamah v njej utopi nebesa.

Rek ne bo. Potopili jih bomo.

Ptice bodo ostale,

nekje na pol poti med vodnimi in zračnimi,

hibridi, ki nas bodo spominjali:

reke so bile. Takšne, drugačne,

pogoltne, votlih grl, zaupljive,

maščevalne.

Mi brez rek smo veke brez zrkel.

Globoka prazna votlina,

maščevalne požiralke smrti,

utopljenke s slino na ustih

in modrim nebom pod seboj. 

Lučka Zorko