tavam tja v en dan,v mislih ujeta, ukleta,

čutim, o pa še to je preveč,prija mi samota,

a kaj ko ta lepota temačnosti mi odnaša življenje

kot pesek skozi prste polzi... Vsaka sekunda postara

delček tvojega telesa in jutri si samo še bel prah svojega skeleta.

ne bojim se teme, a kaj ko niti v  njej meni enake ni,

raje sem sama ,kot pa da tavam med temi bednimi

ljudmi ,ki imajo glave samo še za okras in  stas.

kot lutka v izložbi nemočno spremljam svet kako drvi

v pogubo in pozabo...prijazna gesta, spoštovanje,

ljubezen, vse, vse je le še beseda ,ki v zraku svoj dom išče.

In ta kritika našega človeštva, tudi ta je le okvir praznega

ogledala saj marsikatera duša nima odseva ,ustvarili smo

labirinte brez konca , v katerem se igramo z žalostno usodo

igro mačke in miši.

očis so izkljuvale vrane pohlepa, slepi ne vidimo

temnega sveta prekitega z meglico obupa in brezmejne žalosti,

ušesa so zamašena od krikov otrok katerih lačna usta

še niso srečala kruha, o pravica kje so te pokopali?

o kritika nesrečna rojena v navalu misli pretvorejnih

v stavke , skušam razumeti a kaj ko razumeti nam moč ni,

kritika za gluha dekleta , kritika za moža izgubljenega

v gozdu laži , napak in prevar . kritika krvavo spočeta...

Christen