Iz dneva v dan, se zdi, blediva,

se tanjšava kot nit prediva.

Drug skozi drugega strmiva.

Dotik izmika se, počiva.

Zidov blišč skriva vso ihtenje,

se z glasbo staplja hrepenenje.

In smeh dvorjanov kot grmenje

prerašča skrito koprnenje.

Lepota, ljubi, je minljiva.

Ljubezni srž nerazložljiva.

Ob zvokih Wagnerja lebdiva,

iz sobe v sobo se loviva.

V bavarskih dvorih dva duhova,

načeta v temeljih mostova.

Na enem mestu dva gradova, 

vsak dan za naju ječa nova.

Z nevidnostjo oba prežeta,

iz sanj v resničnost neizpeta.

Ti Ludwig, jaz Elizabetha,

oba zakleta, v večnost ujeta ...

platanas